Ali smemo žalovati za kužki?

Marsikdo, ki je imel ali ima v svojem življenju kosmatega štirinožnega prijatelja, se najbrž strinja, da kuža na nek način postane del družine, v kateri živi.

S seboj prinese radost, sproščenost in prav posebno zmožnost povabila v odnos. Prav zaradi tega in zaradi večletnega skupnega bivanja v neki družini, kjer postane zvest sopotnik in pomemben član, je soočanje z izgubo kužka prav tako težko kot z drugimi izgubami v življenju.

Povsem normalno je, da človek ob izgubi nekoga, na katerega je navezan, žaluje – pa naj bo to oseba ali žival. Čustvo žalosti se torej prebudi ob vsaki izgubi, hkrati pa nam pokaže tudi to, kaj nam je v življenju zares pomembno.

Zato žalost ni nekaj negativnega, temveč je pokazatelj, da nam je bil kuža dragocen in da je v našem življenju pustil pomembno sled.

Žalovanje je torej edinstvena izkušnja vsakega posameznika, ki pa vsekakor ni enostavna.

Proces žalovanja je pomemben, saj pripomore k temu, da lažje sprejmemo realnost izgube, jo prebolimo, se ponovno prilagodimo okolju brez kužka in nato na novo nadaljujemo z življenjem.

Skozi proces žalovanja je normalno, da nas spremljajo določeni občutki, telesni odzivi, miselne reakcije in vedenjski odzivi:

• Občutki: žalost, jeza, krivda, tesnoba, osamljenost, utrujenost (apatija, brezvoljnost), nemoč, šok, hrepenenje, olajšanje, otopelost.
• Telesne reakcije: praznina v želodcu, tiščanje v prsih, tiščanje v grlu, preobčutljivost za zvoke, občutek depersonalizacije, občutek pomanjkanja sape, mišična oslabelost, pomanjkanje energije, suha usta.
• Miselne reakcije: Izkušnja soočanja z izgubo kužka lahko v nas prebudi mnoge begajoče misli o poginulem kužku, nezaupanje (nesprejemanje realnosti izgube kužka), zmedenost, preokupiranost z mislijo na kužka, občutek prisotnosti, da je še vedno ob nas ter halucinacije, ki so značilne v začetni fazi procesa žalovanja in ki nato sčasoma izginejo.
• Vedenjski odzivi: motnje spanja, motnje prehranjevanja, raztresenost, umik iz družbe, sanje o kužku, vzdihovanje, nemir ali pretirana aktivnost, jok, vračanje na kraje, ki spominjajo na kužka, velikokrat obdržimo stvari, ki so pripadale kužku oziroma jih povezujemo z njim.

Kljub težkim in intenzivnim občutkom ob izgubi pa se je skoraj nujno potrebno soočiti z določenimi fazami in nalogami, ki jih s seboj prinaša proces žalovanja.

Te nastopijo tako v primeru, ko kuža doseže visoko starost in je njegov odhod pričakovan, kot tudi in predvsem tedaj, če kuža odide nenadoma zaradi poškodb, bolezni ali nesreče, pri čemer nam je še težje sprejeti dejstvo, da se ne bo več vrnil. Skoraj vedno je prisoten občutek, da se izguba sploh ni zgodila.

V prvi fazi žalovanja je tako značilno, da nam naši preživetveni mehanizmi pomagajo tako, da otopimo.

Ta otrplost, ki jo doživlja večina ljudi ob izgubi pomembne osebe ali živali, nam omogoči, da se nam vsaj za kratek čas ni potrebno soočiti z intenzivnostjo bolečih občutkov ob izgubi.

Zato je v prvi fazi najpomembneje to, da imamo dovolj časa, da se z resničnostjo izgube kužka soočimo ne le na razumski ravni sprejemanja tega dejstva, temveč tudi na čustveni ravni, ko se je potrebno čustveno ločiti od pomembne osebe ali živalice.

V drugi fazi je glavna naloga ta, da uspemo bolečino začutiti in jo predelati. Čustvo jeze ima v tej fazi pomembno vlogo, saj nam daje energijo, da se lahko prebijemo skozi bolečino.

V naslednji fazi lahko sledijo še dezorganiziranost, zmedenost in obup, kar nam otežuje opravljanje vsakdanjih opravil. Zato je za nadaljevanje procesa žalovanja potrebna prilagoditev okolici, v kateri ni več kužka.

Kasneje, v zadnji fazi, pa je pomembno najti način, kako kužka ohraniti v lepem spominu, medtem ko gre naše življenje naprej.

Ob soočanju z izgubo kužka se okolica pogosto sprašuje, kako podpreti žalujočega v žalovanju, zato podajamo nekaj priporočil in napotkov:

• Poslušajte žalujoče.
• Ne dajajte nasvetov.
• Vzemite si čas za žalujoče, tudi ko drugi že pozabijo.
• Govorite o tej izgubi.
• Naredite si album fotografij s kužkom.
• Pišite dnevnik.
• Poiščite si razumevajoče socialno okolje.
• Dovolite si soočiti se z bolečino.

Ob vsem tem se nam lahko porodi vprašanje, kdaj pa je proces žalovanja zares zaključen.

Na to najbrž nihče nima pravega odgovora, lahko pa sklepamo, da je dober pokazatelj prebolele izgube ta, da uspemo o kužku razmišljati brez premočne bolečine in da smo sposobni najti ustaljen ritem vsakdana ter veselje do nadaljnjega življenja.

Avtorici blog zapisa:
Maja Kvartič, mag. zakonskih in družinskih študijev
Jerica Penko, mag. pst. znanosti in sistemska psihoterapevtka

Reference:

• Cvetek, Mateja. 2014. Živeti s čustvi: čustva, čustveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj. Ljubljana: Teološka fakulteta.
• Worden, J. William. 2018. Grief counseling and grief therapy: A handbook for the mental health practitioner. Springer Publishing Company.